15. Vzhodni greben: mestoma III/ostalo lažje, občasno izpostavljeno, pozor mokre trave, 4 do 5 h.
H. Pfannel in T. Keidel, 6. 6. 1897
1. P: Andrej in Jože Komac in Julius Kugy, 16. 7. 1897 “Najpomembnejši plezalni vzpon v Julijskih Alpah v letu 1897” (Kugy).
1. ZP: Alberto Perissutti, Bruno Giacomuzzi, Lorenzo Bulfon in Ignazzio Piussi, 22. do 24. 1. 1954. Omenjeni plezalci so se od koče Zacchi povzpeli na Visoko Ponco, od koder so prečili venec gora preko Struga, Vevnice, Roba nad Zagačami, Malega Koritniškega Mangarta, Mangarta do Mangartskega sedla v treh dneh, z zelo skromno opremo in skopo odmerjeno hrano.
2. ZP: Luca Vuerich, 2. 2. 2002, ista smer prečenja kot predhodniki leta 1954. Luca je porabil 12 ur za celotno turo od jezera do jezera (prava beštja).
Opis: Najprej po lahkem slemenastem delu grebena, ki postane kmalu bolj strm in rogljast. Po južnem pobočju pod roglji, preko krhkih mahovitih peči? do škrbine (Huda škrbina), izspostavljeno. Na drugi strani škrbine naravnost na visok stolp (ključno mesto prečenja). Po dveh tretjinah plezanja po stolpu prečimo po ozki polički v njegov južni bok (desno), od koder nadaljujemo po strmi gredini naprej v naslednjo škrbino. Dalje po položnejšem grebenu do masivnega zadnjega stolpa (Mali Koritniški Mangart). Sledi plezanje v sestopu proti vzhodu po kaminih (po potrebi spust po vrvi) in policah navzdol (območje Vzhodnega raza), v smeri proti Robu nad Zagačami. Prvi plezalci so nadaljevali v območju skokastega grebena proti V Koncu špico in na Kotovo špico.
Dostop: Z Mangartskega sedla po poti (Italijanski) do mesta kjer se odcepi Vzhodni greben, okrog 1 h
Opombe: Zaradi različnih možnosti smeri prečenja sta opisani obe možnosti dostopa.
V območju omenjenega grebena je mestoma speljana zavarovana pot.
Skica: Oton Naglost