10. Lomastijeva smer:
VI+(A0)/V, 800 m, 6-8 h
Ernesto Lomasti, 16. 8. 1978
1. P, 1. PP: Lino Di Lenardo in Roberto Mazzilis, 2. 8. 1980
2. P: Silvano Della Mea in Walter Werner, 11. 8. 1982
3. P: Roman Benet in Gildo Zanderigo, 5. 9. 1982
1. ZP: Miroslov Svetičič - Slavc, 2. 2. 1989, 4.30 h
Lomastijeva je bila prva izmed pomembnih smeri v dolini, ki jo je v prvenstvenem vzponu preplezal samohodec. Sodi med najtežje v ostenju. V enako bleščeči maniri je smer doživela tudi 1. zimsko ponovitev. Žal sta oba mojstra svoje stenam posvečeno življenje prezgodaj zaključila prav v elementu, kamor ju je nezadržno vlekla strast osvajalcev nekoristnega. Ponavljalci so Lomastijevo smer ocenili kot lepo in zelo zahtevno, zlasti v spodnjem delu.
Žal še vedno nimamo detajlnega opisa smeri. (Brata Podgornik sta ob poskusu 2. ponovitve takoj nad vstopom zgrešila smer in preplezala težavno varianto levo od Lomastija, ki je danes sestavni del smeri Beg v večnost. Torej: ob prvem razcepu nad vstopom zavij desno! V spodnjem, zahtevnejšem delu smeri, ki poteka čez plošče, se je težje znajti kot zgoraj, ko plezamo po izraziti razčlembi.)
Opis: Smer vstopi pribl. 20 m desno od Cozzolinove. Sprva se drži precej desno (črne previse, čez katere vodi Beg v večnost, obide desno) in doseže ploščato steno pod veliko gredino. Čez te plošče se vzpne v glavnem naravnost do rampe, po kateri gre Piussijeva smer. Stometrsko steno med gredino in osrednjo polico preči tik levo od vpadnice kaminov smeri Mihelič-Žumer. V zgornji polovici stene se smer drži žlebaste oziroma zajedaste razčlembe desno od smeri Mihelič-Žumer. To razčlembo doseže poševno od leve proti desni (1. raztežaj skupaj s smerjo Mihelič-Žumer). Razčlembi sledi vse do zgornje gredine, kjer se združijo vse smeri tega dela stene
Opombe: Lomastijeva smer je označena na skici kot smer št. 10
Skica: Ennio Antonello in 5rP