17. Mali močvirski duh:
VI-,A1/IV-V, 450 m (+300 m), 5-8 h
Igor Herzog in Rajmond Kovač, 29.–30. 7. 1978
1. P: Silvano Della Mea in Walter Werner, 11. 7. 1981
2. P: Alberto Busettini in Gildo Zanderigo, 12. 8. 1982 (z novo izstopno varianto)
3. P in 1. PP: Roberto Mazzilis in Roman Benet, 18. 9. 1982, VI-, 4.30 h
Smer vodi po sistemu razčlemb v levem boku Severnega stebra. (Če štejemo Cozzolina kot prvo, je to peta izrazita razčlemba v severni steni.) Vstop in prvih 150 m je skupnih z Levim Piussijem, ravno tako zadnjih 150 m v izstopnem delu. Originalna smer v zgornjem delu zapusti vodilno razčlembo v levo in izstopi po Piussiju, ponavljalci pa so smer dokončali in preplezali razčlembo do roba stene. Smer je nedvomno vredna vzpona, saj zaradi naravne, direktne linije predstavlja nekakšno zapoznelo klasiko. Skala je solidna, klinov malo.
Opis: Po Levem Piussiju 5 raztežajev do pričetka velike, levo navzgor usmerjene gredine. Kmalu nad njenim pričetkom se desno odcepi izrazita poč. Po njej 25 m do luske. Po previsni zajedi in čez plošče na stojišče. 20 m navzgor po krušljivi luski do strehe in desno mimo nje. Še raztežaj do značilne osrednje police, ki se vleče proti levi vse do Cozzolina. Po njej levo za rob in po kaminu od leve na vrh izrazitega stebra. Nad njim tri raztežaje čez plošče z rahlo težnjo proti levi do previsne zapore. Preplezamo jo od desne proti levi. Raztežaj nad previsi smer zapusti glavno razčlembo in se usmeri levo čez razčlenjeno steno proti strmi zajedi, ki pelje levo gor do velike police, kamor z leve pripeljeta Piussijeva in Cozzolinova smer. Čaka nas še izstopni kamin – žleb, nad njim pa še pribl. 100 m lažje vršne stene.
Opombe:
Smer MMD je na skici smer št. 17
Skica: Ennio Antonello in 5rP