5. Italijanska smer: IV/III, 500 m, 6 h, (400 m strmega gozdnega postavka)
Carlo Cernich, Claudio Prato, Franco Pirnetti in Marino Zoppeti, 8. 7. 1934
Znan zimski vzpon: Andrej Erceg in Matic Meglič, 21.1.2007. Plezanje je potekalo v mejah Tumove in Italijanske smeri, z malo bolj levim vstopom nad predelom Zaslap (glej desno fotografijo).
Urednik: Veliko energije je bilo porabljene, preden sem prišel do podatkov, za katere sem vedel, da bodo razkrili nejasnosti okrog te smeri. Črnobela fotografija iz leta 1934 prikazuje potek smeri in istočasno služi kot odličen dokument za vris ostalih smeri.
Opis: Spodnji del smeri (400 m) poteka iz pristopne grape po strmem gozdnatem, poraščenem terenu z zelo krušljivo skalo. V skrajno desnem delu predela Zaslap sledi smer poraščenemu, krušljivemu rebru, višje gre gotovo nekaj časa skupaj s smerjo Čez Prodiče. Pod vrhom postane stena bolj skalnata, krasi jo globok kamin v vpadnici vrha, ki se mu smer približa preko plošč in čez manjši previs (IV). Zaradi krušljivosti na vstopu v kamin poteka smer levo po gladkih zajedah do grebena par minit od vrha.
Dostop: Po cesti v Možnico do konca in naprej po stezi/koritu do pod markantne grape. Najprej po produ in grapi, ki se višje razcepi v dve grapi. Sledimo levi pod severozahodno steno Rombona, okrog 2.5 h.
Opombe: Plezalci so bili presenečeni nad poraščenostjo in krušljivostjo stene. Smer priporočajo plezati v zelo suhih poletnih dneh. Iz njihovega zapisa je razvidno, da so vedeli o obstoju Tumove smeri – Čez Prodiče, za katero so mislili, da gre bolj desno. Velik šok so doživeli na vrhu Velikega vrha, kjer jih je dobrih petnajst let po koncu prve svetovne vojne čakalo popolno razdejanje, kupi opreme, granat, municije in človeških kosti…
Skica: G. Manzutto in A. Erceg