13. Direktna smer:
VI-/V, 850 m (+200 m), 6-8 h
Celso Gilberti, Ettore Castiglioni in Leopoldo Gasparotto, 24. 8. 1931
1.P: Claudio Carratu in Italo Stefani, poleti 1973
Spodnji del stene je en sam navpičen ali pa vsaj zelo strm (na posameznih mestih pa celo previsen) travnik. Plezanje po njem predstavlja seveda svojevrsten izziv in terja čisto posebno motivacijo, tehniko in opremo. Ni treba posebej poudarjati, da gre za silno nevarno plezanje in da se taki smeri plezalci najraje na daleč izognemo. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da gre za pomembno, izjemno zahtevno, tako rekoč zgodovinsko smer. Vstopi blizu slapu desno pod steno in se pne čez visoko steno stalno proti levi. Zelenilo z višino pojema, zadnji raztežaji so prav lepi!
Opis: Gilbertijev opis je pikolovsko natančen in ga je skoraj nemogoče prevesti v današnji plezalski jezik. Iz njega sem skušal potegniti glavne smernice.
Vstop je 80 m levo od slapu. Prvi del smeri teče po razu, ki ga zgoraj prekriva zelena kapa. Vznožje raza dosežemo z desne. Plezanje po razu je zaradi trave in mahu zelo težavno in nevarno. Smer sledi najugodnejšim prehodom in včasih zavije tudi v stranska žlebova ob razu. Težave ne presegajo V. stopnje. Raz se izteče na prvo zložno »livado«. Sledi lažji del smeri čez poraščene vesine, ki se izoblikujejo v veliko gredino, po kateri bi se najbrž dalo brez posebnih težav splezati proti desni iz stene. Sicer pa je glavni cilj nezgrešljiva poč, ki diagonalno od desne proti levi prereže navpično steno nad omenjeno gredino. Pred vstopom v poč je treba preplezati še nekaj nevarnih travnatih mest. Velika poč je ključno mesto smeri (40 m, VI–). Zgoraj se poč nad kratko prekinitvijo nadaljuje v obliki žleba – kamina. Začetek kamina je lažji, ko pa se spremeni v gladek žlambor, zavijemo iz njega v strmo steno s poličkami na levi. Naravni prehodi kmalu pripeljejo na veliko gruščnato gredino, kjer teče Italijanska pot. Gilbertijev opis pravi, da nudi izstopni del čudovito plezanje.
Skica: Peter Podgornik