Od Koče Zacchi. Po tej prijetni markirani in zavarovani poti pripleza na Ponco največ obiskovalcev. Prične se desno od koče in se sprva vzpenja po strmi rušnati rebri, po uri hoda pa preči desno čez grapo v masiv Srednje Ponce. Na razpotju zapustimo pot na Srednjo Ponco in zavijemo levo. Vršna glava ni od muh, vendar je pot, ki preči tudi skoraj navpično 50-metrsko steno, dobro zavarovana. Od koče na vrh 2.30 h. Zahtevna tura.
Čez Srednjo Ponco. Na Srednjo Ponco pripeljeta markirani, skopo zavarovani poti iz Tamarja (3–4 h) in od koče Zacchi (2.15 h). Tudi ozek in izpostavljen greben med Srednjo in Visoko Ponco je markiran, vendar so varovala redka. S Srednje na Visoko Ponco 1 h. Ta pristop je torej zahtevnejši od direktne poti, vendar nudi posebne užitke. V primeru krožne ture priporočamo nasprotno smer urinega kazalca.
Sestop: K vznožju zahodne stene pelje običajna markirana in zavarovana pot h koči Zacchi (z vrha 2 h), če pa želimo sestopiti v Tamar, lahko izberemo markirano pot čez Srednjo Ponco (do Tamarja 3 h).
Zahodna stena
Dostop: Ob vznožju stene se vleče čez vso zahodno stran gore izrazita gredina. Njen desni rob dosežemo najprej po običajni poti do mesta, kjer le-ta zapusti strmo rušnato reber in krene desno. Po zdaj brezpotni in ne čisto lahki rebri, ki je pravzaprav nadaljevanje jugozahodnega grebena, se vzpnemo do gredine in ji sledimo levo do želenega vstopa. Od koče Zacchi 2 h.
Direktnejši dostop nudi grapa, ki od desne proti levi prereže celotno vznožje. Vdenemo jo takoj zatem, ko se markirana pot na Ponco oprime strme rebri nad kočo Zacchi. Dno grape je delno skalnato, ne manjka pa grušča. Posebnih težav ni, mestoma do II. stopnje. Ta pristop je malenkost krajši.
11. E Quella:
VI (prvih 20 m)/IV, 200 m (+ 150 m), 4 h Roman Benet, Alberto Busettini, poleti 1980
Smer poteka po desnem stebru v osrednji steni, torej desno od smeri Ilaria.
O smeri ni podatkov.