7. Leuchs – Schulze:
IV+/III-IV, 850 m (+200 m), 4-6 h
Adolf Schulze, Georg Leuchs, 18. 8. 1906
1. P: Celso Gilberti, Giovanni Granzotto, 20. 6. 1931
2. P: Claudio Carratu in Darko Vencelj, 18. 8. 1970
1. ZP: Claudio Della Mea, Ennio Rizzotti, Gerhard Plosch in Paolo Spaliviero, 10.–11. 2. 1992
Prva smer v severnem ostenju Mangarta
Najstarejša smer v ostenju teče po velikanski poševni grapi v levem delu stene. Poglavitne težave so zbrane v spodnjem, strmejšem delu, kar je tudi posledica poraščenosti. Zgoraj je skala čistejša in zanesljiva, plezanje prijetno. Divja, samotna scena, mogočne dimenzije in ne najboljša skala dajejo smeri kljub skromnejši težavnosti pečat resne ture. Smer je skrajno redko deležna obiska in ni opremljena. Ima pomembno mesto v alpinistični zgodovini Julijskih Alp in bi si nedvomno zaslužila več pozornosti. Vstop je na mestu, kjer se nad izrazitim travnatim hrbtom grušč (ali sneg) najvišje zajeda v levi del ostenja.
Opis: Vznožno krušljivo steno preplezamo tik desno od omenjenega mesta in stopimo na manjšo »livado«. Na desni se povzpnemo po strmem, a precej zelenem razu. Po 40 m se izteče v grapo. Pri zagozdeni skali zavijemo iz nje v levo in splezamo čez gladke plati na polico. Nad njo nadaljujemo po strmi travnati steni, nato prečimo desno v žleb in po njem nadaljujemo do konca. Po gladki polici levo v naslednji žleb, ki pripelje na veliko teraso na polovici stene. Prečimo jo proti levi do začetka velikega ploščatega žleba. Sprva plezamo po njegovem desnem boku, nato pa prestopimo v razčlenjene skale levega boka. Zgoraj se žleb razširi in spremeni v poševno gredino, ki se izteče na veliko polico, po kateri pelje pot z Mangartskega sedla na vrh.
Skica: Peter Podgornik