32. Italijanska smer:
+/-IV, 60 m
Gre za vzpon, o katerem se je med našimi gorniki dolgo šušljalo in ugibalo ali je bil sploh opravljen.
Alpini – pripadniki gorskih enot italijanske vojske so leta 1921 v sklopu Rapalske meje postavljali v Julijskih Alpah mejne kamne po takrat vzhodni – italijanski meji. S postavitvijo mejnikov so označevali mejo med kraljevino Italijo in kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev).
Ob pogledu na njihove fotografije je več kot očitno, da so Alpini leta 1921 opravili z Mlinarice prvi znan vzpon na markantni Turn pod Razorjem.
Na vrhu so postavili mejni kamen, kateri naj bi imel zaradi svoje pomembne lege celo dvojnika; tega so nameravali poslati v D'Annunzijev Vittoriale v Gardone-ju, ob Gardskem jezeru, rezidenci njihovega takrat najslavnejšega branitelja vzhodne meje…
Kakšne težave je ponudil vzpon po strmi, dejansko severno-zahodni steni Turna ni znano; zagotovo je bil v mejah okrog +/- četrte težavnostne stopnje. Po ukazu kapetana Masinija, sta se leta 1921 na Turn povzpela dva Alpina-vodnika, njunih imen žal ni v dokumentu, ki so ga novembra leta 1921 poslali na generalštab v Trst. O njihovi aktivnosti na Turnu pričajo le fotografije, ki so bile takrat priložene v arhivskemu poročilu.
Po uspešno opravljenem vzponu na vrh Turna, sta morala Alpina na stolpu najprej urediti varno sidrišče. Iz fotografij je razvidno, da so tik pod vrhom fiksirali jamarsko lestev, po kateri je bilo gotovo lažje znositi na Turn ves potreben gradbeni material za postavitev mejnega kamna. Na stolp sta morala po vrvni lestvi znositi; pesek, cement, vodo, železo, različno orodje… in lesen kalup za mali mejnik, ki tehta s temeljem vred okoli 120 kilogramov.
Koliko let je mejni kamen kljuboval naravnim silam ni znano, mogoče mu je bilo usojeno, da je doživel razcvet in polom kraljevine, ki ga je postavila, ali pa?.
Polnih devetdeset let pozneje (2012) je bil Turn obiskan z severno-vzhodne strani; plezalca nista v smeri vzpona našla nobenih sledi predhodnikov, le na vrhu sta dobila ostanek kamenine, ki bi bila lahko podobno betonu…sledi o mejnem kamnu in puščenih klinih za spust s Turna so verjetno pokončale strele...
Opis: Turn pod Razorjem - 2394 m (včasih je slišal tudi na ime Cerkveni stolp, Zvonik…)
Šestdeset metrov visok, zvoniku podoben skalni zob, že dolgo buri duhove med samotnimi gorniki in obiskovalci brezpotij. Kot okameneli stražar stoji visoko nad Krnico, dobrih dvesto metrov pod vrhom Razorja. V njegovi bližini zavije SZ greben proti jugu, malo višje se združi s SV grebenom, kot eno se v razbitem pečevju dvigujeta proti vrhu Razorja.
Dostop: Do zatrepa Mlinarice lahko prideš po stezi od cestarske hiše na vršiški cesti ali z Vršiča. Ko zavije zavarovana planinska pot v SZ stran Razorja, nadaljuješ pristop po vedno ožjem in strmem melišču/snežišču v smeri lepo vidnega skalnega stolpa-Turna, ki dominira na koncu SZ grebena in senčno gmoto Razorja. Čas pristopa je okrog 2,5 do 3 h.
Sestop: Vračanje s Turna zahteva enega ali dva spusta po vrvi, odvisno od dolžine vrvi. Leta 2012 je potekal spust z vrha po severno-vzhodni steni, podobno bi bilo tudi na severno-zahodno stran, saj je vršni, severni del stolpa do podstavka sredi Turna skoraj enak oziroma zelo blizu, nižje pa se spuščanje lahko prevesi na vzhod ali zahod. Zaradi razbitega/krušljivega terena je na vrhu Turna zelo težko urediti varno stojišče, zato priporočata prva znana obiskovalca Turna še dodatno previdnost. Na vrhu sta zabila tri kline in jih povezala s pomožno vrvico. Drugo stojišče za spust sta uredila na podstavku, tam sta pustila pomožno vrvico…enak postopek bi bil, če bi se spuščali na zahodno stran.
Opombe: Prevedeno leta 2015 iz italijanske knjižice-učbeniku o Rapalski meji.
»Kot že prej povedano ni najboljša rešitev, ampak dejstvo, ki ga je treba sprejeti in spoštovati ter poskrbeti, da ga vsi spoštujejo, v kolikor ga je naša Država ratificirala s svojim podpisom, ki ga moramo ravno tako spoštovati in poskrbeti, da je spoštovan. Beli mejniki, ki na gosto beležijo državno mejo, stojijo v dolgi vrsti kot stražarji naše pravice; s svojo držo simbolizirajo duše vseh, ki so umrli kot svetli vzorniki na sveti meji v bran in jamstvo naše pravice. Njihova prisotnost naj bo spodbuda in zgled za nas ter strog opomin za ostale.
Za dva od teh mejnikov, ki imata zaradi svojih značilnosti izredno simbolično vrednost, sta bila izdelana dvojnika.
Prvi, manj pomemben, z izrednim estetskim občutkom zgrajen na dotlej še deviškem vrhu Turna po Razorjem, ki so ga naši osvojili kot prvi, odlično ponazarja našo prevlado in našo vztrajnost. Zato so ga postavili v D'Annunzijev Vittoriale v Gardoneju, rezidenci našega najslavnejšega branitelja vzhodne meje. Drugi, pomembnejši, je dvojnik mejnika št. 10, ki je bil zgrajen na vrhu slovitega Triglava in se drzno vzpenja proti nebu. Italijansko predstavništvo? (Delegazione Italiana) ga je postavilo na pokopališče neporaženih vojakov v Redipuglii v čast vsem, ki so žrtvovali svoje življenje, da bi meje Italije potekale tam, kjer sta zakon in zgodovina to zahtevala …«
Viri 2015/20: Anka Vončina Rudolf, Dušan Škodič, Marko Humar, Michele Di Bartolomeo in dokument, ki je iz ARCHIVIO UFFICIO STORICO STATO MAGGIORE ESERCITO" (AUSSME) iz Rima.
Dodano 22.8.2023: Povezava na Škodičev članek dokazuje, da je poleti 1911 in 1912 priplezal na vrh Turna-Zvonika že plezalec Klodwig Tschada – sam (smeri št.31 in 31a).
Več o njem izvemo iz Škodičevega članka, ki ga najdemo v priloženi povezavi.
www.gore-ljudje.si/Kategorije/Novosti/klodwig-tschada
Skica: IT. Arhiv in P. Podgornik