15. Kugyeva smer: II, 550 m, 3 h
Andrej Komac - Mota in Julius Kugy, 1. 7. 1888 in še enkrat pozneje
Prvi zapisan plezalni vzpon preko severne stene Razorja, ki je bil od vseh smeri v steni gotovo tudi največkrat ponovljen. Smer je speljana v območju lepo vidnih naravnih prehodov levo od vpadnice vrha, tam kjer je stena najkrajša.
Za zmedo okrog poteka Kugyeve smeri je verjetno najbolj kriva razčlenjenost stene, v mejah katere poteka. Stena ponuja številne možnosti; nekatere so vseskozi lepo prehodne, druge imajo težja mesta, ta pa se ne ujemajo s prvotno oceno smeri, časom plezanja in navedeno višino smeri, ki je zagotovo več kot 400 metrov (vsaj 550 m). Gotovo se je nabralo veliko različnih variant, predstavili bomo smer, ki naj bi bila najbolj enostavno in tekoče plezljiva.
Glede na to, da je smer poleti bolj krušljive narave, je verjetno bolje izbrati za vzpon primerne zimske razmere, ki se tu potegnejo še daleč v pomlad.
Smer je bila že nekajkrat presmučana. Avtor prvega alpinističnega smučarskega spusta je plezal v sestopu okrog 40 metrov smeri, tudi sledeča dva spusta naj bi zaradi trenutnih snežnih razmer zahtevala nekaj plezalnih mest. Zato je verjetno smiselno uporabiti linijo, ki so jo v celoti prevozili s smučmi na nogah ob četrtem smučanju preko smeri (temno modra linija-desna). Seveda je vse odvisno od zasneženosti stene, trenutnih razmer ...
1. AS: Mauro Rumez, 26.4.1990 (ocena 55°, mesto 60°)
2. AS: Tomislav Pilipovič in Žiga Krofl, 12.3.1994 (V+, S6 - prepisano iz Strmih smučin?)
3. AS: Tomislav Pilipovič, 9.3.1996 (popravljeno na VI-, S6)
4. AS: Jaka Ortar, Borut Kozlevčar, Maja Lobnik, Marko Kern in Samo Kociper, 8. 5. 2008. Ocena njihove linije smučanja je (VI, 600 m, 50°, odsek 55°, prehod 60°). Verjetno so bili prvi, ki so celotno smer zmogli z smučmi na nogah - www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/080508.html
Opis: Stena ponuja v kopnih in zimskih razmerah različne možnosti vstopa v smer, zato bomo predstavili oboje. V kopnih razmerah je potrebno računati na plezanje v dokaj krušljivem terenu, sem pa tja vlažnih kaminih, ostankih snega … vstop v smer je na višini okrog 1750 metrov.
Smer začne v vpadnici značilnega skalnega pomola-prižnice (v), ki izstopa v spodnji tretjini stene.
S plazišča/melišča, ki se nedaleč nad planinsko potjo zajeda v steno se v kopnih razmerah lahko odločiš za levo ali desno varianto (rdeča) okrog prve resne skalne zapore (u). Varianti se združita na levi strani skalnega pomola (v), smer nadaljuje v mejah širokega žleba, vse do pod izrazitega skalnega amfiteatra sredi stene (z). Višje se žleb zoži, poleti so v njem lahko sitni in mokri kamini, toda v glavnem prehodni. Slabih sto metrov pod robom stene pride smer ven iz žleba, na desni je strmo snežišče/melišče. Izstop iz stene se ponuja malo višje po izraziti, levo navzgor usmerjeni razčlembi (ž), mogoče pa je tudi navpik navzgor po razčlenjeni steni. Smer konča na SV grebenu, nekateri uporabljajo za ta položen del grebena izraz Vzhodna rama, višina roba stene je okrog 2325 m.
Primerno zasnežena in ob ugodnih snežnih razmerah ponuja stena gotovo več plezalnih užitkov kot v kopnih razmerah. Prehodi se kar odpirajo pred nosom, treba je uporabit le malo logike. Pozimi je mogoče primernejši vstop po desni spodnji varianti (svetlo modra), lepa možnost vstopa v smer se ponuja tudi po skriti grapi levo za skalnim robom (modra puščica). Ker je pozimi običajno rob stene ovešen z snežnimi opastmi, je območje ob izraziti razčlembi najprimernejši izstop na Vzhodno ramo.
Alpinistični smučarji, ki se praviloma med vzponom po smeri prepričajo o zasneženosti in razmerah v steni, se v vstopnem delu smeri držijo običajno malo bolj desno. Preizkušena linija spusta (temno modra) poteka desno od izrazitega skalnega pomola in se nad njim združi z ostalimi variantami. Gotovo je poleg predstavljenih še veliko drugih možnosti, odločitev kje navzgor je pač stvar vsakega posameznika …
Dostop: Od Ruskega križa (pred tretjo serpentino) ali Mihovega doma na vršiški cesti. Navzdol po planinski poti, čez strugo Suhe Pišnice, preko travnikov planine v Klinu in v rahlem vzponu proti Koči v Krnici (okrog pol ure hoje). Naprej po urejeni poti skozi dvigajočo se Krnico do pod predela med R. Šplevto in levo od vpadnice vrha Razorja, tam, kjer je stena najbolj razčlenjena (čas dostopa z izhodišča na vršiški cesti je slabi dve uri).
Sestop: Z območja roba stene na SV grebenu. Navzdol v kontasto dolino pod vzhodno pobočje vršne glave Razorja in vse do Pogačnikovega doma na Kriških podih, okrog 45 minut. Lahko tudi levo po SV grebenu preko Kriškega roba do stika označene poti, po kateri sestopiš po zavarovani poti preko Kriške stene in mimo koče v Krnici. Do izhodišča na vršiški cesti je okrog 3,5 ure hoje.
Opombe: Pregled opisov, ki so skozi čas usmerjali plezalce po Kugyevi smeri;
. NA-1932. Opis: Vstop na jezikastem plazu pod velikim pomolom (»prižnico«) na severovzhodu vrha. Po snegu, krušljivih pečeh in ozkih poklinah strmo, a brez posebnih težav vkreber. Nato skozi moker, gladek žleb in visok navpičen kamin (težavno). Po krušljivem terenu. Nato po ozkih, drobljivih policah ob nepristopni navpični stopnji desno navzgor, povprek čez navpičen, globoko zasekan kamin s trdnimi oprimki. Po lažjem terenu do strmih snežišč v zgornjem delu stene (vidna iz doline). Slednjič levo čez strmo, krušljivo pečino na severovzhodno pleče nad prižnico. Od vstopa 3.5 ure, iz Kranjske Gore 6 -7 ur. Srednje težko. Od tod ali nekoliko levo in lahko na vrh ali naravnost po plazu na severovzhodni greben in po njem do vrha (1 uro).
. V naših stenah-1954; Prvi vzpon preko severne stene (v vzhodnem delu) izvedla 1. julija 1888 Andrej Komac in Julij Kugy. (NA, 115. Ht, 303.)
. VJA-1970; II, 400 m, 3 ure. Opis: Vstop s plazu. Po krušljivi steni in kaminih 250 m navzgor. Desno na snežišče, ki leži v zgornjem delu stene. Z njega levo na rob stene.
. Mauro Rumez-1990; 55°, mesto 60°. Opis: Smer začne tam, kjer se ponuja bolj odprta strmina/plaznica, mestoma prekinjena z lažjimi skalami odseki, preko katerih dosežemo vznožje skalnega amfiteatra, obdanega z navpično steno. Od tu naprej po žlebu na desni, mimo odlomljene skalne luske, višje dosežeš vrh zelo zračnega stebra. Naprej po strmi in izpostavljeni rami, ki se konča v ploščah. Sledi zelo zahtevna prečka proti desni (ta del smeri se ob spustu pleza), po ozki polici, dolgi okrog 40 metrov, po kateri dosežeš plošče v osrednjem delu stene. Po steni navzgor, vse do mesta, kjer začne na levi žleb z zelo strmim izhodom, okrašenim z snežnimi opastmi. Vrh le-teh dosežeš rob stene na veliki, Vzhodni rami Razorja (SV greben), ne daleč od vrha. Med smučanjem se natančno sledi smeri vzpona, vse druge možnosti postrežejo z težjimi, neprehodnimi predeli, skoki.
. Zimski vzponi (Gregor Kresal)-2007; III, 400 m, 2-3 ure. Opis: Smer izkoristi lep naravni prehod v levem delu stene. Prvih 250 metrov plezamo naravnost navzgor, ko postane prestrmo pa se prečno desno usmerimo na snežišče v zgornji tretjini stene. Z njega nadaljujemo prečno levo proti najlažjemu prehodu pod robom stene in na vrh. Z roba široke rame, kjer se smer konča, se je na vrh Razorja najbolje povzpeti kar po dolgem melišču - snežišču na desni. Zgoraj se sicer zapre v grapico, pa tudi kakšen skok nas bo presenetil tik pod vrhom, težave pa vseeno niso prehude. Prvi del poti se spustimo po smeri vzpona, potem pa prečimo do kriške stene in sestopimo v območju zavarovane poti, 3 ure
Skica: Arhiv urednika