SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Rabeljske špice   :: Severovzhodna stran Rabeljskih špic - nad Remšendolom   foto :: Peter Podgornik

Rabeljske špice   :: Severovzhodna stran Rabeljskih špic - nad Remšendolom foto :: J. Turk in 5rP

Rabeljske špice   :: Severovzhodna stran Rabeljskih špic - nad Remšendolom   foto :: J. Turk

Smeri: 3/1 IV. in V. špica ( IV. in V. špica (1889 m in 1844 m) nista bili preplezani vse do leta 1896), 2 III. špica ( Adolf Gstirner omenja v članku), 3 II. špica ( Verjetno so jo najprej preplezali domačini), 4 I. špica ( Podatki iz članka Adolfa Gstirnerja v Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins (letnik 1901))

Opis:
Na severo-vzhodni strani, je pod stenami Rabeljskih špic, velika jasa sredi macesnovega gozda, proti kateri se izpod sten spuščajo strma melišča, do neposredne bližine jase. Tu je včasih stala Planina Kolja jama (Alpe di Rutte). Slovensko ime je ohranila, na račun pastirjev z Loga pod Mangartom, ki so do tod prignali na pašo svoje koze. Voda je do planine pritekla iz izvira pod steno druge špice, speljana po lesenih žlebovih in ceveh do lesenih korit na planini. Pred več kot sto leti je izvir vode izgubil moč in s tem je tudi planina počasi nehala z delovanjem. Kasneje je italijanska gozdna straža tam postavila zavetišče Capanna Cinque Punte, ki lahko samotnim obiskovalcem ponudi streho nad glavo. Del koče je zaklenjen, drugi pa odprt, ta ponuja možnost bivanja (miza, štedilnik, gole postelje …), pred kočo je korito s tekočo vodo.

Dostop: Dostopa iz Remšendola: Iz Remšendola vodita do planine Kolja jama (izhodišče za vzpone na Rabeljske špice iz severo-vzhodne strani) dve markirani poti. Iz Remšendola se z gozdne ceste najprej odcepi pot z oznako št. 520. Ta pot, ki se zmerno vzpenja po pretežno gozdnatem pobočju, predstavlja običajen dostop do planine. Nedaleč od tega odcepa se od ceste odcepi druga pot, ki prav tako vodi na Pl. Kolja jama (pot z oznako št. 518). Ta druga pot je bolj slikovita, vendar tudi izpostavljena. Že spodaj preči prepadna pobočja, kjer je speljana po ozki polici, nato pa poteka ob strmi strugi hudournika. Od parkirišča pred vstopom v Remšendol je do Pl. Kolja jama po omenjenih dveh poteh približno 1,5 do 2 uri hoje.

Dostop iz Malih Rut (Rutte piccolo): Na Pl. Kolja jama vodi lahka, označena pot št. 518. Pot se povzpne na sedlo Alpel, s katerega sestopimo sto metrov navzdol do Pl. Kolja jama. Iz Malih Rut je do planine približno dve uri in pol hoje.

Dostop iz Rablja: Po markirani poti št. 511 na Vraško škrbino (Portella, 1798 m) in nato proti severu po poti št. 520 po zložnem gorskem hrbtu na Veliki Šober (Monte Sciober Grande, 1853 m). Naprej po poti proti severu, kjer sestopimo na Pl. Kolja jama. Iz Rablja na Veliki Šober tri ure in še pol ure sestopa do Kolja jame.

Sestop:  

Opombe: DODANO - Januar 2026; Ob koncu lanskega decembra sva prišla skupaj v pisunsko navezo z Martinom Fürnkranzem iz Avstrije. Povezal naju je v teh gorah zelo poznan samotni in skromni gornik Janez Turk, krivec, da sem se sploh lotil članka o teh skrivnostnih Rabeljskih špicah.
Lani me je sredi poletja opozoril na neke nejasnosti alpinist in dober opazovalec gora Marko Prezelj, ki je med vodenjem klienta-pripavnika GV ugotovil, kje je dejansko V. špica, in to da je zadnji rušnat vrh v grebenu dejansko že VI. špica, seveda če gledaš to iz doline Remšendol. Sam sem že ob nastanku članka označil v fotografije severni predvrh I. špice, ki je dejansko v tej postavi sedaj označen kot O. špico, ki ima dva enako visoka vrha.
To in vse okrog V. in VI. špice je potrdil skrivnostni gornik Martin, ki je dejansko zelo izkušen poznavalec teh razgibanih gora. Poleg raziskovanja in čiščenja zaraščenih stez je Martin vse to spravil na svoje zemljevide in na spletno stran; steiner-alpen.bplaced.net/Raibler_Fuenfspitz/Raibler_Fuenfspitz.htm
kjer se prikažejo njegove stezosledske sposobnosti.
Martin je mnenja, da je previsen prehod v škrbini na koncu Gamsovega žleba med III. in II. špico težji, predlaga oceno med IV+ do V.
Zahvaljujem se mu tudi za par mojih napak, ki jih je odkril in me nanje opozoril.

Zaradi vseh teh sprememb vam svetujem, da ste pozorni, na nove označbe nekaterih špic, ki so vidne na zamenjanih fotografijah. S klikom na fotografije, se te malo povečajo in prikažejo skrite podatke.

Viri: . Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins (letnik 1901) - Adolf Gstirner.
. Revija Alpi Giulie 1956, št. 1. (vir Carlo Chersi, članek Val Romana). Chersi omenja tudi zapiske v reviji Hochtourist (VIII, 1930), kjer je avstrijski plezalec Paul von Kaltenegger napravil do podtankosti povzetek opisanih vzponov v času med prvo vojno, ki so se kasneje žal izgubili.
. Guida dei monti D´Italia - ALPI GIULIE – Gino Buscaini 1974

Pri nastajanju članka ima posebno mesto Janez Turk, ki je zagotovo zelo dober poznavalec samotnih gora in raziskovalec starih virov, iz katerih črpa podatke, ki predstavljajo bazo gorništva na področju Rabeljskih špic.

Neprecenljiva je bila tudi pomoč alpinista Claudija Carratuja, ki je začel plezati na špice star slabih petnajst let (pred več kot sedemdesetimi leti). Mandi, kot ga kličejo v Rablju, deluje kot živ leksikon, plezati je prenehal pred par leti, z gorami pa živi vedno. Zadnje informacije sem dobil od njega januarja 2026.

Pri zbiranju podatkov so aktivno sodelovali tudi: Jurij Rous, Loris Divora-Pipi, Marko Prezelj, Martin Fürnkranz, Roman Benet, Slavko Frantar-Čopk …

Uredil: Peter Podgornik