Ko gledam steno Malega Koritniškega Mangarta, mi beži spomin nazaj na dobre stare čase, ko smo v stenah nad Belopeškimi jezeri plezali kot, da bomo večno to počeli… Nevede eden za drugega, smo v dveh avgustovskih dneh, leta 2000 splezali zadnji dve novi smeri, ki še vedno čakata na prve ponavljalce.
»Johanova smer« V levem delu stene, smo ob rojstvu dneva začeli trije stari prijatelji; z zanimivim diagonalno plezalnim potovanjem v desno, smo se po dvanajstih urah in tridesetih raztežajih plezanja smeje razvezali na desnem robu stene. Plezanje težav od tretje do sedme stopnje in križanje večine smeri v steni je avtorjem plezanja dalo čudovito doživetje in enkratno nagrado. Vsi trije smo brez nepotrebnih besed smer poklonili prijatelju in soplezalcu Janezu Jegliču-Johanu, ki je leta 1997 preminil na vrhu Nuptse W2. Za njim je ostala velika praznina, njemu posvečena smer pa skromen poklon njegovih prijateljev (Plezali: Erik Švab, Filip Bence in Peter Podgornik).
»Le foglie e il vento«, Dan pred nami je samotni plezalec Gildo Zanderigo vstopil na desni strani stene M. K. Mangarta. Tisti dan je svojim številnim novim smerem v tej steni dodal še eno, krajšo vendar najtežjo. Nenavezan je plezal po zahtevni smeri »Gilda«, katero sta splezala Gildo in Riccardo Del Fabbro dve leti prej. Pod vrhnjim delom stene je zavil Gildo desno in splezal novo krajšo, vendar najtežjo smer v celotni steni M. K. Mangarta. Smer »Le foglie e il vento«, ocenjena z VIII/VI-VII, A3, 250 m je ena od njegovih številnih podobno težkih smeri v Julijcih, Karniji in v Dolomitih.
Spoznali smo se na enem od spominskih alpinističnih taborih pod stenami nad Belopeškimi jezeri. Vedno smo gojili spoštovanje in prijateljstvo; Gino in njegovi prijatelji so par dni hude Dolomitske zime zamenjali za plezanje na širšem robu tople Furlansko-Vipavske ravnine. V smereh v Lijaku so malo pred novim tisočletjem uživali v najtežjih smereh in pokazali, da so dobri, vzdržljivi plezalci. Bivak pri nas doma jih kljub temu, da spijo na podu ni motil … 5rP-25.8.2026.