Stene: SZ stena
Opis gore: Iz Prehodavcev skoraj neopazen vrh v zahodnem grebenu Kanjavca je že davnega leta 1795 obiskal Valentin Vodnik, ki je tod spremljal grofa Hohenwarta, ustanovitelja ljubljanskega muzeja, na raziskovalni poti po dolini Triglavskih jezer. Valentin Vodnik, eden prvih turistov na Vršacu, naj bi na njem napisal eno svojih boljših del odo Vršacu, ljudje pa so vrh pogosto imenovali Vodnikov vršac, kar se najpogosteje uporablja v planinskih kartah.
Povsem drugačen je pogled na Vršac z Zadnjice, kjer se jezerska pohlevnost umakne samostojni, ponosni trdnjavi v masivu Kanjavca, ki tod strmo pada dobrih tisoč metrov v zatrep Zadnjice. V knjigi Naš alpinizem, ki je izšla leta 1932, zasledimo Vršacu posvečenih par besed in informacijo, da je stena še vedno nepreplezana.
Nedvomno so v spodnjih predelih stene nad Zadnjico že dolgo tega bili prisotni Trentarji, o čemer je pričala še pred leti opazna jeklenica, pripeta na podrt macesen v strmem prehodu, kjer zavije Leva Ceklinova smer proti levi v žleb, ki razpolavlja spodnji del stene. Od tam so gnali gamse desno po naravnih prehodih ven iz stene, kjer so čakali eni ali drugi, odvisno od potrebe. Imel sem srečo, ko sem v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja od pokojnega Antona Kravanje-mlajšega Kopiščarja izvedel par teh skrivnosti.
Plezalci s Ceklinom na čelu so steno Vršaca preplezali v pravem raziskovalnem zaletu v več poskusih-etapah kmalu po drugi svetovni vojni. Nekajletno osamo sta prekinila brata Mihelič s soplezalci, ki sta trem obstoječim smerem ob glavni vršni steni dodala dve novi v vršni glavi. Centralna smer, ki poteka po lepih naravnih razčlembah po sredini zgornje stene, je postala med plezalci priljubljena klasika. Pozimi leta 1974 so v štirih dneh steno prvi preplezali Janez Rupar, Vladimir Schlamberger-Vako, Franc Jeromen-Frene in Rudi Rajar po Levi Ceklinovi smeri.
V začetku osemdesetih let je stena postopoma doživela vse večji obisk, novi val plezalcev je v letih naprej v tej mogočni steni uprizarjal visoko šolo plezanja. Število novih, vedno težjih smeri in variant je steno potisnilo iz osame med eno bolj priljubljenih v Trenti. Kar štiri bratovske naveze so tu plezale nove smeri (brata Biedrzycki, Humar, Mihelič in Podgornik). Med najbolj priljubljenimi smermi je postala Puntarska smer avtorjev Humarja in Rejca, ki ponuja za razliko od težkih smeri v vršni steni zahtevno plezanje čez celo steno v njenem desnem delu. Priimkom plezalcev novih smeri Rejc, Gantar, Kozorog, Svetičič, … se je pridružil legendarni Franček Knez, ki je v družbi z Marjanom Frešerjem preplezal zelo zahtevno Smer norosti. Koliko so bile Frančkove sposobnosti v kvaliteti plezanja naprej pred drugimi, priča dejstvo, da Smer norosti kljub veliko poskusom ni bila nikoli ponovljena. Verjetno je podor vstopnega dela - mogočne luske v začetku devetdesetih let stvar še otežil. Solo vzponi Slavca Svetičiča so poglavje zase. Med ženskimi obiski stene izstopa Miranda Ortar, ki je v družbi soplezalcev opravila vrsto težkih ponovitev različnih smeri, velikokrat z Darkom Podgornikom, tihim in dolgoletnim akterjem v zahtevnih smereh. Hitro zimsko ponovitev Smeri mladosti sta opravila Karo in Ravherak. Veliko tehnično mojstrovino Kozoroga in Šerbeca, smer Onkraj resničnosti, ki je speljana v neizprosni vertikali in čez največji napušč sta prva in prosto ponovila Kajzelj in Jamnik.
Naj vas ta kratki pregled zgodovine plezanja v tej mogočni steni spomni, da je tam v zatrepu Zadnjice nekaj vredno obiska.
