5. Sivi ideal:
V+/A0, 450 m, (PP. VI/V), 23 h
Pavel in Peter Podgornik, 29. 30. 11. in 1. 12. 1979
1. P: Ivan Rejc in Jože Brezavšček, 16. in 17. 5. 1980, okrog 20 h
2. P: Miroslav Svetičič-Slavc in Peter Poljanec, 17. 5. 1980, okrog 12 h
Druga ponavljavca sta v zadnjem raztežaju preplezala izstopno varianto (A1), v mejah markantne zajede.
3. P: Pavel Podgornik in Tamara Likar, poleti 1981
4. P: Boris Sedej in Robi Rot, 5. 6. 1982
Znana solo P: Blaž Stres, oktober 1995
Znana solo P: Tomaž Cingerle – Tomo, 14. 9. 2007
Dodano – november 2023; smer je doživela skozi leta obstoja tudi solo ponovitve, podatki se zbirajo...
Sivi ideal je spominska smer Alešu Zorču, ki se je leta 1978 smrtno ponesrečil v Hudičevem žlebu. Poteka po osrednji, že od daleč vidni zajedi, stena Jerebice je tu najvišja in najlepša. Odlična skala in lepi naravni prehodi po zajedi jo uvrščajo med lepše smeri v Možnici in verjetno med najbolj obiskane smeri na sončni strani Julijskih Alp.
Opis:
Vstop v smer je v vpadnici kaminov in zajed. Po levi strani zajede na polico. Prečka desno v zajedo in preko previsov v kamin. Po kaminu do lope. Po poči na levi strani do travnate gredine in mimo manjše lope navzgor po kaminih in zajedah do škrbinice z lusko. Čez prag in desno na polico, nato navzgor po lepi izprani zajedi. Zajeda je na vrhu zaprta, zato desno 4 m in čez prag z zemljo (če je mokro je nevarno – spolzko) na polico pod zajedo v beli skali. Po njej mimo strehe 20 m, do poličke na levi. Po polički levo in navzgor na stojišče pod kaminom. Po kaminu mimo streh v lažji svet in na vrh. Avtorja smeri sta splezala po zajedi do pod strehe in šele nato prečila levo pod kamin (težavno). Drugi ponavljalci so plezali direktno po zajedi do njenega vrha (A1).
Opombe: V smer sva s Pavletom vstopila v zimskih razmerah, primerno opremljena z derezami, cepini, lednimi vijaki, kladivi, opremo za bivak in kuho ter v zelo nerodnih in težkih čevljih. Prvi dan sva imela v zajedah in kaminih sneg in led, na prvem bivaku sva doživela odjugo. Plezanje drugi dan je bilo eno samo tuširanje in močno garanje. Lesene zagozde in iz aluminijastih obročov koles doma napravljeni klini so odlično prijemali v široke poke. Noč naju je ujela na vstopu v kamin, raztežaj pod robom stene. Proti jutru, ko sva že večkrat preštela zvezde, je mokra oprema počasi zmrzovala. Rodil se je čudovit dan, sonce nama je kmalu segrelo premraženi telesi. Vesela sva sestopala v dolino, še bolj vesela sva bila prijatelja Jelka Flajsa in njegovega plavega hrošča, s katerim naju je iz Možnice odpeljal v Bovec na avtobus.
Skica: Brata Podgornik