23. Lukežev led: II+/4, WI 85°/65°-75°, 250 m (6 R), od 2-5 h.
Zvone Peterlin, 7. 2. 1985
Gre za enega lepših, daljših in v dobrih zimah najbolj plezanih slapov v Loški steni. Pristop in dostop sta dokaj enostavna. Ime je dobil po gospodarju, kjer je avtor smeri prespal.
Opis: Kmalu ko zapustimo stezo, imamo že na pristopu pod slap lahko več strmih lednih odstavkov. Najtežji je običajno spodnji del slapa (odvisno od razmer). Običajno se na vstopu pleza iz leve proti desni, čez strmo stopnjo (pod nami Lukeževa sveča) dosežemo položnejši svet. Nadaljevanje je zelo enostavno, če je zima skromna, nas lahko čaka kaj praskanja po skalah. Smer se konča s položnejšo grapo, vrh katere gremo desno v gozdnat predel. Čaka nas še približno ena ura sestopa skozi gozd in po rušnatem pobočju (lovska steza) med Lukeževim ledom in grapo, kjer potekajo Zeleni slapovi.
Opombe: Ko sem se daljnega leta 1987 neko popoldne po službi na Kaninu znašel pod Lukeževim ledom sem ugotovil, da nimam rokavic. Vstopil sem brez njih in kmalu za sabo puščal lepo krvavo sled. Zaradi mraza in bolečin sem slap zmogel dokaj hitro (21 minut). Razbiti členki so še dolgo cveteli, prijatelj Ivan Rejc, ki je slap plezal kmalu zatem, mi je enkrat kasneje omenil, da je po njegovo imel tam gor nekdo menstruacijo.
Skica: Peter Podgornik