9. Severna zajeda (Cozzolinova zajeda) :
VI/V, 800 m, 8-10 h
Armando Bernardini in Enzo Cozzolino, 22.–23. 9. 1970
1. P: Branko Klinar in Jože Rožič, 2.–3. 7. 1974
2. P: Boris Krivic – Boro in Igor Herzog, 7. 8. 1974 (prva v enem dnevu)
3.P in 1. SP: Ernesto Lomasti, 1977
1. ZP: Renato Casarotto, 10 dni v januarju 1983 (izredno slabo vreme, stalno sneženje)
2. ZP: Slavko Frantar in Dare Juhant, 2. 2. 1989
1. ŽP: Ines Božič in Ela Leskovšek, 5. 9. 1986
2. ŽP: Jasna Bratanič in Monika Kambič, 2. 8. 1995
3. ZP: Gašper Pintar in Tom Livingston, 26. in 27. 1. 2024.
Več o tem vzponu najdete pod naslovom Mangart na; ka.pzs.si/alpinisticna_novica.php
1. ponovitev v direktni liniji: avtorja sta povezala obstoječo smer z variantama 9a in 9c, ocena VII-/VI, Janez Jeglič - Johan in Miroslav Svetičič - Slavc, 1. 9. 1985
Smer je zgodaj poleti in po daljših obdobjih dežja običajno mokra, mestoma algasta ...
Velika zajeda Malega Koritniškega Mangarta je najlepša smer iz zapuščine nepozabnega Enza Cozzolina. Kratka, bleščeča kariera mladega Tržačana (1948–72) je naznanjala novo usmeritev alpinizma. Prav Cozzolinova zajeda, ki jo je drzni »capocordata« preplezal prosto, je značilen primer novega sloga. Danes spada smer med najbolj zaželene cilje. O njeni veljavi priča tudi dejstvo, da je kot prva smer nad Mangartskimi jezeri dočakala zimski vzpon znanega Renata Casarotta. (Desetdnevna avantura samotnega plezalca je bila izvedena v najtrših zimskih razmerah. Naslednje tri zimske ponovitve so opravile slovenske naveze v »zimi« 1988–89 – vse brez bivaka!) Prve poskuse so opravili plezalci Piussijeve skupine, vendar so jih zavrnili previsi v prvi tretjini zajede. Cozzolinova naveza je tod našla prefinjen obvoz po levi in si utrla pot v zgornjo zajedo. Le-tej je zvesto sledila vse do velike poševne poči, ki pelje desno v lahko vršno steno. To »lepotno napako« so italijanski plezalci kasneje popravili in preplezali zajedo prav do vrha. Tudi previsi, kjer je odnehal Piussi, so že preplezani. Tako je danes velika zajeda preplezana do zadnjega metra. Podobno kot idealni raz (Meč) lučaj levo je tudi naša lepotica popoln primer smeri po zajedi, ki bi ji težko našli par najbrž v celotnih Alpah. Večina ponavljalcev pa seveda sledi originalni smeri, ki je nedvomno največ plezana v ostenju. Ponavljalci so si enotni, da gre za eno izmed najveličastnejših in najlepših tur v Julijcih. Težave so dokaj enakomerno razvrščene čez celo steno, zgornja polovica smeri pa je vendarle zahtevnejša. Razen v dveh raztežajih spodnjega obvoza je skala ves čas zanesljiva. Stojišča brez izjeme dobra. Danes v smeri tičijo praktično vsi potrebni klini. Ne vstopaj v mokrem – kamini! Vstop ob vznožju zajede.
S Stare planine 45 min.
Opis: 1.–2. R: Po ploščah desno ob zajedi, nato pa po sami zajedi do kotanje, nad katero se stena postavi pokonci (II, III, 70 m). 3. R: Po zajedi čez več previsnih mest do police pod veliko belo ploščo (V, V+, 45 m). 4. R: Dalje po zajedi, delno po gladki plošči na levi, v položnejši žleb (V, 40 m). 5. R: Po zajedi še 10 m, levo po polici, nato pa poševno levo navzgor za rob v skrotast žlebič (III, 45 m). 6. R: Desno navzgor do police in levo na stojišče pod kaminom tik desno od raza (III, IV+, 40 m). 7. R: Previsni vstop kamina preplezamo po levi, nato plezano 15 m po kaminu, zatem pa krenemo levo čez ploščo in dalje proti levi navzgor vzdolž krušljive strehe na majhno stojišče blizu severnega raza (V, 25 m). 8. R: Desno navzgor čez krušljivo ploščo. Po 10 m delikaten prestop na široko polico (V, 15 m, edino krušljivo, nevarno mesto v smeri). 9. R: Po široki travnati polici desno v dno glavne zajede (I, 40 m). 10. R: V imenitnem plezanju po zajedi navzgor (V, V+, 45 m). 11. R: Nadaljujemo po dnu zajede v lažjem do značilne police, ki se od tod vleče daleč v desno (IV, III, 40 m, nad polico se zajeda spremeni v črn, često moker kamin). 12. R: Čez grušč do pričetka kamina (I, 20 m). 13. R: Po kaminu za zagozdeno skalo, nad njo še 10 m po kaminu, nato 8 m po desni steni, nato spet 10 m kamina, končno pa čez levo steno do police v kaminu (V+, 40 m, večino raztežaja je možno preplezati tudi v levi steni). 14. R: Levo čez ploščo in čez previs, nato pa po beli, navpični zajedi ter desno v udobno votlino v glavnem kaminu (VI ali V+, A0, 30 m). 15. R: Po izredno širokem kaminu v bolečem razkoraku do previsa, desno ven na raz, za rob in po poševni rampi desno na stojišče (najprej VI ali V+, A0, nato V, 45 m). 16. R: 10 m navzgor do velikega previsa v zajedi. Pod njim prečnica po polički levo za rob v vzporedno zajedo in 5 m navzgor na stojišče (IV, II, IV, 40 m). 17. R: Po zajedi čez previs, desno za rob, navzgor čez žmulo in dalje desno v dno glavne zajede (IV, V, 40 m). 18. R: Po zajedi čez več previsnih mest do stojišča, kjer se proti desni odcepi poševna poč (VI–, 30 m). (Tu smer zapusti glavno zajedo, po njej pa se nadaljuje direktna izstopna varianta. Pozor: Velika poševna poč, ki pelje v desno, je sprva neizrazita, prav lahko jo je zgrešiti!) 19. R: Cel raztežaj imenitnega plezanja po poševni poči – zajedi proti desni (IV, V–, 45 m). 20. R: V nadaljevanju poči se štirica kmalu prelevi v petico. Tu desno v odprto, zelo strmo steno in v veličastnem plezanju dolg raztežaj med iskanjem najboljših prehodov proti desni navzgor vse do globoke zajede – Bulfonove poči, po kateri poteka Piussijeva smer (V+, 50 m). 21. R: Po zajedi navzgor, levo mimo zaključnega previsa, končno pa desno na široko polico pod strehami (IV+, 45 m). Konec težav. Skupaj s Piussijevo smerjo 2 raztežaja desno po polici (II) in okrog ostrega raza v kotanjo pod previsnim kaminom. Z desne v grapo nad kaminom (III), nato pa še 2–3 raztežaje desno navzgor čez razčlenjeno steno (II, III) do grebena.
Opombe:
Smer Cozzolinova zajeda je na skici pod št. 9
Št. smeri št. 9a / 9b / 9c so variante
Skica: Ennio Antonello in 5rP