1. Brezno pod Velbom:
M5/ WI5 in WI6, 300 m (7. R.), 6 h
Andrea Tocchini, Luka Vallata in Matteo Rivadossi, 24. 4. 2016
Znana P: Diego Dellai, Marco Toldo in Nicola Bertoldo, 8. 3. 2023
Več o njihovem plezanju, dodano 8. 4. 2023:
www.planetmountain.com/it/notizie/alpinismo/ripetuta-cascata-di-ghiaccio-grotta-brezno-pod-velbom-monte-canin-nicola-bertoldo-diego-dellai-marco-toldo.html
Eden od prvih treh plezalcev, Matteo Rivadossi, si je v družbi jamarjev prvih 200 metrov navpičnega brezna ogledoval pred več kot desetimi leti. Za plezanje se takrat niso odločili zaradi velike možnosti lomljenja večjih delov ledu. Ob uspešnem vzponu so bile razmere za plezanje ugodne in relativno varne, led je bil dokaj mehke narave in zato dober – odličen za plezanje. Zaradi pomanjkanja ledu so v zadnjem raztežaju plezali varovani z vrha. Poseben izziv je predstavljala logistika, ki se bistveno razlikuje od plezanja lednih slapov v naravnem zemeljskem okolju. Do brezna, ki leži 2050 metrov visoko na Kaninskih podih, je v zimskih razmerah potrebno računati na štiri do pet ur pristopne hoje. V kompletni ekipi je bilo poleg treh plezalcev še šest članov zunanje nosaške ekipe (Andrea Cantone, Dejan Ristič, Matteo Bevilacqua, Matjaž Žetko, Roald Roli Bruil in Rok Stopar). Za uspešno delo v breznu so skrbeli trije (Alberto Dal Maso, Leonardo Comelli in Sara Segantin) iz jamarske podporne ekipe, ki je pomagala pri organizaciji in delu v breznu. Za fotografijo in video je skrbel Leonardo Comeli. Opis: Posebnega opisa ni; zbrani podatki, spletne povezave, skica in fotografije so več kot dovolj zgovoren dokaz o verodostojnosti in lepoti preplezane smeri. Opombe: Brezno so tri tedne prej opremili vse do velike snežne police, uporabili so okrog 500 metrov statičnih vrvi in dvajset vponk z rinkami/obročki. Tačas ko je naveza plezalcev smer preplezala, je L. Comelli dogajanje posnel, podporna jamarska ekipa pa je za plezalci brezno očistila vse prej nameščene opreme. Skica: Avtorji smeri in urednik
Eden od prvih treh plezalcev, Matteo Rivadossi, si je v družbi jamarjev prvih 200 metrov navpičnega brezna ogledoval pred več kot desetimi leti. Za plezanje se takrat niso odločili zaradi velike možnosti lomljenja večjih delov ledu.
Ob uspešnem vzponu so bile razmere za plezanje ugodne in relativno varne, led je bil dokaj mehke narave in zato dober – odličen za plezanje. Zaradi pomanjkanja ledu so v zadnjem raztežaju plezali varovani z vrha.
Poseben izziv je predstavljala logistika, ki se bistveno razlikuje od plezanja lednih slapov v naravnem zemeljskem okolju. Do brezna, ki leži 2050 metrov visoko na Kaninskih podih, je v zimskih razmerah potrebno računati na štiri do pet ur pristopne hoje.
V kompletni ekipi je bilo poleg treh plezalcev še šest članov zunanje nosaške ekipe (Andrea Cantone, Dejan Ristič, Matteo Bevilacqua, Matjaž Žetko, Roald Roli Bruil in Rok Stopar).
Za uspešno delo v breznu so skrbeli trije (Alberto Dal Maso, Leonardo Comelli in Sara Segantin) iz jamarske podporne ekipe, ki je pomagala pri organizaciji in delu v breznu. Za fotografijo in video je skrbel Leonardo Comeli.
Opis: Posebnega opisa ni; zbrani podatki, spletne povezave, skica in fotografije so več kot dovolj zgovoren dokaz o verodostojnosti in lepoti preplezane smeri.
Opombe: Brezno so tri tedne prej opremili vse do velike snežne police, uporabili so okrog 500 metrov statičnih vrvi in dvajset vponk z rinkami/obročki. Tačas ko je naveza plezalcev smer preplezala, je L. Comelli dogajanje posnel, podporna jamarska ekipa pa je za plezalci brezno očistila vse prej nameščene opreme.
Skica: Avtorji smeri in urednik