4. Polarni sij:
VI/IV-V+, 620 m (12 R, 470 m višinske razlike), 6.5 h
Peter Podgornik in Vladimir Makarovič, 16. 8. 2013
Smer poteka v desnem delu zahodne stene Vrha Osojne krnice (glej skico). Za razliko od leve sosede vstopi ta smer iz struge potoka in je zato daljša za tri dolžine vrvi. Po znanih podatkih je tole šele druga smer v tej malo znani steni tik nad potjo za Kriške pode. Prvo smer, po markantni zajedi v srednjem delu stene sta leta 1982 plezala Milan Černilogar in Miroslav Svetičič-Slavc. Čeprav zgleda stena od daleč zelo kompaktna je skala mestoma tudi primerno krušljiva, kar je običajno za smeri v naših stenah. Za varovanje se večinoma uporablja različne kline, komplet metuljev…
Posvečena je Petrovi eskimski prijateljici Ani Kuitse, doma iz vzhodne obale Grenlandije (Angmasalik), ki je letos preminula zaradi hude bolezni. Leta 1984 sta sodelovala skupaj na mednarodni alpinistični odpravi v gorah Vzhodne Grenlandije, pozneje je Ana obiskala tudi Slovenijo in plezala skupaj s Petrom v naših plezališčih.
Opis:
Smer začne tik nad globoko strugo potoka, na najnižji točki skalnega rebra, ki se med rušjem na levi in globoko grapo-kaminom ob previsni steni na desni dviguje v vpadnici Vrha Osojne krnice.
Čez lažje skalne skoke (III), levo od globoke grape/kamina iščeš prehode po mestoma precej krušljivem svetu. V drugem raztežaju je najtežji prehod (V+) v mejah navpične zajede, nad katero plezaš čez skalne stopnje (IV) ob rušju vse do večje police konec tretjega raztežaja (na desni je rob velikih napuščev). Tu se stena razširi, slediš razčlembam sredi stene v smeri napuščev, ki zapirajo izhod iz tega dela stene. Četrti raztežaj poteka po odprti steni (IV) v smeri prve previsne zapore (V+), ki te v petem raztežaju pripelje pod naslednjo zaporo, pod katero je na petem stojišču ostal klin. Šesti raztežaj postreže s prvim predelom šeste stopnje; najprej deset metrov navzgor po navpični, rahlo previsni in mestoma krušljivi steni (VI, k), nato prečka levo čez edine logične prehode (V) v nekakšen plitev kotel sredi stene. Sedmi raztežaj te po dokaj odprti steni (IV+) pripelje pod markantne napušče, lepo vidne iz doline. Sledi najlepši, osmi raztežaj; prehod med napušči (VI, k) vse do lažjega terena ob večji votlini na levi. Deveti raztežaj, te čez skoke (IV+) ob rušju na levi pripelje na veliko poševno gredino pod vrhnjo steno (stojišče v rušju na zgornjem delu gredine). Sledi raztežaj po strmi steni (V+/IV+) nad gredino, ki se konča na nekakšnem pomolu/razu v vpadnici vrha. Enajsti raztežaj poteka desno navzgor čez strme skoke do krušljive grape na desni, iz katere splezaš čez zahtevno stopnjo (VI-) rahlo levo od grape in dosežeš strme skoke, preko katerih zaključiš v rušnatem svetu manj izrazitega raza. Zadnji, dvanajsti raztežaj te po dobrih dvajsetih metrih plezanja po lažji steni in mestoma rušju (III) pripelje na rob stene.
Vrh Osojne krnice se skriva v neposredni bližini, tam stoji mali Aljažev stolp in spominska plošča župniku Josipu Abramu-Trentarju.
Priporočljiva oprema: Dvanajst različnih klinov (večinoma nožastih), par manjših do srednje velikih metuljev in vrv 60 metrov.
Dostop: S parkirišča v Trenti (glej znake o prepovedi parkiranja) po makadamski cesti proti Zadnjici. Slediš označeni planinski poti za Kriške pode, Razor, Planjo … Ko si v neposredni bližini stene poiščeš na desni primeren prehod skozi rušje v strugo potoka, ki se strmo spušča med potjo in steno (desno od vstopa v smer potekajo ostanki nekoč lovske steze-sedaj stečine divjadi).
S parkirišča v Trenti je do pod stene okrog dve uri hoje.
Sestop: Z rušnatega vrha Osojne krnice slediš dobro vzdrževani stezi v območju rušnatega grebena vse do sedla, stika prečne lovske poti, ki povezuje preval Luknja in Planino Zajavor s Kriškimi podi. Od tu je potrebno dobre pol ure preko krajših skalnih odstavkov, nižje po strmih meliščih, travah in rušju skozi predel Osojne krnice in pod ogromno votlino v vznožju Šplevte, da dosežeš označeno pot iz Trente proti Kriškim podom.
Skica: Peter Podgornik