Prečenje iz Škrbine za Gradom, preko Pelcev in vse do sedla Kanja: Ocena skalnih predelov se giblje med III/II. Strme trave, ruša, včasih vlažna zemlja in vse ostalo pa je posebna poslastica, ki jo vsakdo razlaga po svoje. Dolžina opisanega grebena je okrog 4 km.
Greben je bil plezan tudi pozimi, kar predstavlja še poseben izziv.
15. in 16. 3. 1974 sta verjetno prva pozimi prečila greben Boris Krivic-Boro in Danilo Cedilnik-Den. Začela sta v Škrbini za Gradom, sledil je greben vseh Pelcev, Nizki vrh, Špičica, Skutnik, Veliki Jelenk, Zagorelec, sedlo Čez lužo, Šmihelovc, končala sta na sedlu Kanja.
18. 1. 2012 je prečil del grebena Andrej Erzeg. V dvanajstih urah je prišel iz Bavšice po dolini Bala do sedla Čez Brežiče, naprej do Škrbine za Gradom in čez vse Pelce do Niskega vrha. Od tam je sestopil v dolino Bala, in naprej proti Bavšici.
Opis: Iz Škrbine za Gradom sledimo ostremu in izpostavljenemu grebenu (II-III) v smeri proti vrhu. Prva znana plezalca tega grebena do vrha Pelca nad Klonicami (Andrej Komac in Julius Kugy, 1891 leta) sta se zahtevnejšemu vstopu izognila s prečenjem v severno pobočje in se višje po drnastem žlebu spet vrnila na greben. Plezanje naprej poteka ves čas v območju grebena po naravnih logičnih prehodih, v dokaj izpostavljenem svetu, vse do vrha Pelca nad Klonicami. Greben se tu obrne proti jugu, pred nami je dokaj oster in izpostavljen greben z visokimi stenami na obe strani. Plezanje naprej ponuja gibanje po in ob ostri, včasih naloženi grebenski rezi, vse do Velikega Pelca, kjer se vzhodno preko Skutnikov proti Vršacu spušča stranski greben, ki premore na obeh straneh krajše, strme stene. Na trentarski strani se nam že odpira pogled na samotno krnico Srednjico, ki jo objemajo vrhovi Pelcev in Skutnikov. Lažji del izredno razglednega grebena nas pripelje do Srednjega Pelca, pred nami je spust v škrbino in vzpon ob in po grebenski rezi do glavnega vrha Zadnjega Pelca (2317 m). Svet postane tu zahtevnejši, včasih je potreben malo globlji umik na eno ali drugo stran po strmih poraščenih laštah in spet povratek na greben. Zadnji Pelc premore dva vrhova, med njima je globoka škrbina z naravnim oknom pod njo. Tu imajo prehod gamsi, ki po strmih travah in žlebovih prehajajo iz Srednjice na Bavško stran v strmi zatrep imenovan Pirnjevec. Z južnega predvrha Zadnjega Pelca (2315 m) se glavni greben spušča proti jugu, jugovzhodno se odcepi oster grebenski krak proti Pelcu za Rušo oziroma Grivi, kot je navedeno v zemljevidih. Ta stranski krak loči Srednjico in Veliko planino, dve krnici z nekoč prepotrebno pašo za drobnico na Trentarski strani. Do Nizkega vrha obiramo grebensko rez levo in desno ob stolpičih in po gredinah. Na Bavški strani je strmo poraščeno pobočje Osojnik (nekoč pašnik), tik pred naslednjim vrhom imenovanim Špičica se jugozahodno odcepi neizrazita rama do sedla Vrh Osojnika (pastirska pot med Balo in Bukovcem). Tu se začne eden najostrejših grebenov v naših gorah (greben Pihavcev), ki se konča v pobočjih Črnega vrha nad Zgornjo Bavšico.
Naprej nas vabi razgiban greben južno v smeri vrha Špičica in nadaljevanje proti Skutniku. Gibljemo se po ozki grebenski rezi in strmih gredinah pod robom grebena. Na takih turah moramo zaupati gamsjim prehodom, ki nas velikokrat prepričajo v njihove plezalne sposobnosti in občutku za pravilno izbiro smeri gibanja.
Do Velikega Jelenka sledimo zelo strmem drnastem grebenu, z izrazitim skalnim stolpom imenovanim Oltar, ki še dodatno popestrita prečenje. Ker je okrog 25 metrov visok stolp na naši strani močno previsen ga moramo obiti po eni ali drugi strani, v vsakem primeru nas čaka prečenje strmih travnatih vesin in plezanje po izpostavljenem terenu. V nadaljevanju nas čaka strmejši predel do naslednjega neimenovanega/mizastega vrha. Ostra travnata rez nad izpostavljenim svetom se nadaljuje preko Velikega in Malega Jelenka in počasi umiri na Zagorelcu, od koder nas čaka lažji sestop na preval Čez Lužo, kjer naletimo na ostanke pastirske poti med Bavšico in Trento. Čeprav je možno nadaljevanje po grebenu naprej, bomo naš opis tu končali.