19. Orlova smer: VI, A1/V+, 320 m, 24 h
Alojz Fon-Huljo in Peter Podgornik, 5. - 6. 11. 1983
Večji del stene, kjer poteka Orlova smer, je približno dva meseca po hudem potresu leta 1998 doživel celotno preobrazbo. Ogromen podor je napravil prostor za novo smer (še težjo).
1.P: Ivan Rejc in Miro Fon, junij 1986 - dvodnevna ... na pristopu ju je oviral strm in zelo trd sneg.
2.P in 1. ZP: Janko Humar in Žarko Trušnovec, 22. - 23. 12. 1986
Darko Podgornik je Orlovo smer ponovil trikrat; 11 - 12. 6. 1988, 24 h, soplezalec Jože Šerbec. 7 - 8. 1. 1989, 15 h, soplezalec Miro Fon (ZP, Fon drugič) in 27. 5. 1989, 12 h, soplezalec Aleš Bjelčevič (peta ponovitev in prva v enem dnevu).
Verjetno 6. P: Miha Kajzelj in Miha Peternel, 27. 7. 1990, 12 h. Mogoče tudi zadnja ponovitev preden se je ta del stene podrl.
Opis: Smer vstopa v steno v vpadnici velike strehe. Z melišča čez krušljivo stopnjo in po strmih travah na polico. Od tu naprej je najbolje kar po zajedi in naravnih prehodih na desni strani plošče. Sledita dva raztežaja po počeh in zajedah, raztežaj pod streho zavije smer desno na nekakšen raz, ki pripelje na razčlembe desno od strehe. Od tu dalje je stena do roba navpična in previsna (raztežaji prvih plezalcev so bili krajši zaradi trenja). Čez krušljiv previs v previsno zajedo ter po njej do roba strehe na levi. Tu zavije smer levo (viseči bivak prvih plezalcev) in preide v zajedo, ki izhaja iz velike strehe na desni strani. Po zajedi, rahlo proti levi po vidnih razčlembah mimo vršnjega nosu. Smer poteka naprej na levi strani nosu vse do roba stene.
Sestop: Iz roba stene (stena v steni) po travnatih strminah navzgor, lahko levo na Zahodno drežniško pot oziroma desno na krnsko ploščo. Do Drežnice (Jelkin hram) približno 1.30 h.
Opombe: Povzetek iz plezalnega vodnika Krnska skupina. Orlova stena je bila dolgo časa eden največjih plezalnih problemov na Primorskem. To je navpičen del zahodne stene Krna z značilno streho. Prvi je v njej poskusili Alojz Fon-Huljo s soplezalci, po večih neuspelih poskusih jo je končno zmogel, čez njo se je spustil z vrha po vrvi, ki je še dolgo visela v steni. Od spodaj je poskusilo še veliko navez, ki so se obrnile že v prvih sto metrih. Steno je potem zmogel Huljo s pomočjo mlajše generacije.
Peter: S Huljotom sva se po par letih ovohavanja, končno navezala na skupno vrv in v čudovitem vzdušju preplezala Orlovo smer. Šlo nama je kot, da sva naveza že od nekdaj, pa čeprav nama je obema skupaj manjkalo prstov za eno roko. Tale smer naju je za zmerom združila, še veliko lepega sva doživela skupaj z njim in njegovimi Drežniškimi samorastniki.
Spomini Mihe Kajzelja in Mihe Peternela;
M. Peternel je izjavil, da predstavlja Orlova smer na njuni alpinistični poti 'svetal spomin na mladostne dni v stenah'.
M. Kajzelj; Idejo, da bi šla v to bizarno smer je dal M. Peternel, takrat sva morala nujno plezat tehniko, saj sva bila čez kakšen teden namenjena plezat neko big wall tehniko v Troltind na Norveškem. Odprava ni bila uspešna, saj sva se na Danskem zaletela, ker sva pri 120/h zaspala na avtocesti.
Ključ smeri ni bila samo tehnika ampak najprej navpični travnati cugi spodaj, kjer se nama sploh ni sanjalo kje naj greva, potem sva pa kar nekje zarinila gor in je šlo kar v redu. Ves čas je nad nama visela strašljiva streha. V prvem tehničnem cugu ob strehi je bil en majhen padec, klin mi je šel ven in sem obvisel na jebici, Mihu je pa izpulilo enega od treh klinov na štantu. Tehnični cugi zgoraj grejo počasi. Miha je bil v enem cugu, kjer je bilo vseh 18 varoval, ki jih je dal v skalo, zanič, zelo vesel, ko se je usedel na odrešilno polico in si oddahnil Jaz pa sem od spodaj težil, naj hitro pleza, sicer bova bivakirala (pa me ni upošteval).
Skica: Peter Podgornik