14. Dularjeva zajeda: VI, A3 (PP VI+/VI), 250 m, (prvi 19 h) sedaj okrog 4 h
Ljubo Juvan in Lojze Golob, 10. in 11. 9. 1959
1. P: Marko Voljč in Tone Škarja, 2. in 3. 7. 1961 (VI), 2. P: Bojan Pollak in Janez Kosec, 29. in 30. 8. 1971
3. P: Boris Erjavec in Milan Rebula, 13.07.1972, 4. P: Jože Rožič in Zvone Andrejčič, 18. 6. 1973 z direktno izstopno varianto (6 h-celotna smer), 5. P: Drago Bregar in Zoran Bešlin, 16. 09. 1973
1. SP: Silvao Della Mea, 14. 8. 1974
1. SPP: Tomo Česen, 20. 8. 1987 (Tomo je tisti dan poskrbel za lepo in kvalitetno serijo vzponov; Dogajalo se je v četrtek, 20. avgusta 1987. Navsezgodaj prišel v Tamar in takoj odšel pod steno Šit. Ponovil je Četrt stoletja, nadaljeval z Belak - Bešlin in JLA, za konec pa »skočil« še v steno Jalovca, kjer je opravil 1.SPP Dularjeve zajede. Skupaj torej za krepak poldrugi kilometer smeri, ki ji nihče ne bi odrejal vsaj oceno VI-VII, pa še prek kilometer III-IV v sestopu, če odštejemo dostope).
1. in 2. ZP: Jože Rožič, Zvone Andrejčič in Janez Kalan, Vanja Matijevec, 21. do 23. 12. 1974
1. PP: Rok Kovač in Stojan Kejžar, 20. 8. 80 (njuna ocena po raztežajih; 1. R=VI-, 2.R=VI, od 3 do 5 R = V-, 6. R = VII-mokro in mastno)
3 ZP: Andrej Petrovčič in Gorazd Zrimšek, 28. 12. 1988, 4. ZP, SP in PP: Tomo Česen, 4. 1. 1989
1. ŽZP: Jelka Tajnik in Marija Štremfelj (5h), 18. 1. 1989, 2. ŽZP: Alenka Jamnik in Marija Frantar (6h), 22. 1. 1989
O resnosti smeri in plezalnih sposobnosti avtorjev le-te in prve ponovitve priča dejstvo, da je kljub številnim poskusom preteklo 10 let med prvo in drugo ponovitvijo. Med plezalci je bila takrat upravičeno uvrščena med najtežje smeri v naših stenah. Tudi prve dve ponovitvi sta bili opravljeni z bivakom. Iz zapisov prvih navez je razvidno, da so imele poleg plezanja še veliko dela s čiščenjem krušljivih delov smeri. Šele lažja oprema, bolje pripravljeni plezalci, več klinov v smeri so skrajšali čas ponovitev in smer napravili bolj dostopno. Kot večina znanih smer je tudi Dularjeva zajeda dočakala po številnih poskusih leta 1974 prvo zimsko ponovitev. V bolj suhi zimi leta 88/89 je bila ponovljena blizu dvajsetkrat s strani obeh spolov.
Očitno specialista za markantne zajede Slavko Frantar in Tine Bucik sta nekega lepega dne (31. 7. 1983) v povezovalnem vzponu opravila kar s tremi; Zajedo Travnika, Zajedo Šit in Dularjevo zajedo (7 ur efektivnega plezanja za vse tri zajede).
Opis: Vstop s snežišča levo ob velikih votlinah v zajedo, ki teče prek cele stene do gredine. Po poči čez dva previsa do votline (k). Po polički 4 metre levo in prek krušljivega rumenega previsa v navpično steno (VI +). Po njej v previ-sen kamin (kk) in desno na gruščnato poličko (k). Dalje po poči v oporni tehniki, čez dva previsna odstavka v več-jo votlino. Raztežaj po kaminu in desno na stojišče (k). Preko krušljive stenice (k) na polico in po njej 6 metrov levo na slabo stojišče. V loku z leve proti desni v zajedo in po njej v votlino (k). Iz nje 30 metrov po krušljivi previsni steni (kk, A 3-prosto VI+/VI) v kot pod streho. Levo prečnica pod streho (kk) in po poči (k) v kotanjo. Po polici 15 metrov le¬vo in po poči na stolpiček. Desno prek stenice (kk) na gredino. Po njej in po žlebu desno navzgor na Streho in še okrog ura lažjega vzpenjanja do vrha Jalovca.
Dostop:
Sestop:
Opombe: Dularjeva zajeda je sedaj večinoma opremljena smer, klini v smeri so stari - tako, kot povsod v Julijskih Alpah.
V smer je priporočljivo vzeti nekaj različnih metuljev in izbor klinov.
Najbolj priporočljiv čas plezanja je pozno poletje in jesen (v zgodnjem poletju je smer mokra zaradi snega, ki se topi z vršnega dela gore).
Skica: Benjamin Ravnik