24. Gilberti-Soravito: V, 200 m, 3 do 4 h
Celso Gilberti in Oskar Soravito, 11. 9. 1932
1. P: E. Butti in Virgilio Zuani, 18. 7. 1937
2. P: G. Michelini, N. Gobbo in N. Micheli, 3. 9. 1939
1. ZP: Angelo Ursela in Rudolfo Sinuello, 26. 12. 1969, 6 h do vrha Bele Peči.
Smer ponuja prosto plezanje po počeh in širokem kaminu, skala je gladka in zelo kompaktna, nameščanje klinov je zato težavno. Vstopni del je izpostavljen zaradi strmih trav.
Opis: Vstop je nekaj metrov desno od votline (nekdanje Zavetišče Brazza), najprej po gladkih rampah, bogatih s travnatimi okraski - čufi. Nadaljuješ poševno proti desni, vse do plitve, široke in gladke poči. Po njej (V), nato desno navzgor, vse do velikega markantnega kamina, lepo vidnega izpod stene. Kamin je zelo globok, širok, občasno moker in mestoma poraščen z mahom. Po njem v širokem razkoraku približno sredi njegove globine, kjer so stene dovolj blizu. Skala je tu bolj suha, čeprav zelo gladka in kompaktna. V napornem prečenju preko ozkega grla, do gruščnate police. Še naprej v podobnih težavah, le bolj globoko v kaminu, vse do njegovega konca. Od tu se izstopi skozi luknjo v lažji svet (kamin je dolg okrog 90 metrov, težave V). Nadaljuje se čez skalne skoke in travnate odstavke poševno proti levi, vse do lažjega sveta.
Do vrha Bele Peči čaka plezalce še lep kos poraščenega brezpotja. Najbolje je izbrati primeren dostop proti vršnemu grebenu, po katerem dosežeš vrh Bele Peči in sestopno pot.
Sestop: Z vrha Bele Peči po markirani poti na sedlo Bela Peč in navzdol proti vzhodu po poti št. 632 do koče Gilberti, okrog 45 minut. Do Nevejskega prevala še dobro uro več.
Skica: G. Buscaini in P. Podgornik