Planina Krnica in njene gore
V zadnjih nekaj letih so v Zgornji Soški dolini obstajale samo še tri planine, kjer se je pasla izključno le drobnica. Koritničani so imeli planino Mangart, Bovčani planino Krnico, poslednja trentarska planina pa je bila Duplje. Življenje na slednji je žal dokončno zamrlo leta 1998, nekaj let zatem pa tudi na planino Krnici. Na njej je v letih 1999 in 2000 bolj kot ne sam vztrajal njen dolgoletni sirar Danilo Kravanja.
Ostanki planine Krnica Foto: Matija Turk
Planina Krnica leži v Kaninskem pogorju nad Bovcem na nadmorski višini 1252 metrov. Po dolgoletni zapuščenosti je bila konec osemdesetih let zopet oživljena in obnovljena. Ime je dobila po številnih krnicah, ki leže pod sedlom Prevala. Prevala nudi najnaravnejši prehod v samem kaninskem masivu med Laško Planjo in Rombonom, in sicer iz Bovca na italijansko
stran, natančneje, na sedlo V Žlebeh (Nevejsko sedlo). V preteklosti je bila znana predvsem po
tem, da je čeznjo vodila tihotapska pot. Planino obdajajo vrhovi Lopa, Vratni vrh in Stador. Do nje vodi iz Bovca gozdna cesta, ki se je končala nekaj sto metrov pred planino (sedaj pripelje cesta vse do pastirske bajte). Ker je bila cesta v preteklosti slabo vzdrževana, planina ni dočakala veliko obiskov. V okolici so le manj znani in brezpotni vrhovi z izjemo Prestreljenika, pod katerega se planinci pripeljejo z žičnico. Po cesti so v devetdesetih letih zgodaj poleti pripeljali drobnico, ki se je nato pasla na prostranih in bogatih pašnikih pod Lopo in Prevalo, kamor so jo gnali vsako jutro in jo nato pozno popoldne prignali zopet nazaj v stajo na molžo. Življenje na planini ni lahko, zato rejci drobnico dandanašnji raje pasejo v dolini, in sicer na pašnikih, ki jih ogradijo z električnimi pastirji. Tako imajo ovce in koze vedno pri roki in jih lahko strojno pomolzejo. Nasprotno terja življenje na planini veliko več truda in časa, kar današnjemu človeku prav gotovo ni več pogodu. Pastirji na planini Krnici so vstajali vsak dan že ob pol petih zjutraj, saj so morali najprej pomolzti ovce in koze. Molža je trajala nekako dve uri, odvisno od števila drobnice, ki so jo tisto leto pripeljali na planino. Nato so kozarji ob osmih gnali drobnico na pašo in se vrnili na planino, po drobnico pa so se zopet odpravili pozno popoldne in jo v staji ponovno pomolzli. Pašniki pod Prevalo in Lopo terjajo s planine za navadnega pohodnika približno dve uri hoda ter dobro uro nazaj, to pot pa so pastirji opravili vsak dan dvakrat.
Ovce se niso prav nič menile za državno mejo in so jo večkrat mahnile čez Prevalo na italijansko stran, vendar so se same vrnile na Prevalo. Velikokrat se posamezne ovce niso vrnile na planino s čredo, tako da jih je bilo večkrat potrebno poiskati, kar je bilo lahko tudi nevarno opravilo, še posebno, kadar so se zaplezale na izpostavljenih policah. Veliko ovac je postalo tudi žrtev različnih nesreč, predvsem strele in padajočega kamenja. Zelo pomembno vlogo na planini je imel sirar, saj je izdelovanje sira precej zahtevno opravilo, za katero so potrebne dolgoletne izkušnje. Uspešnost planine je bila v veliki meri odvisna prav od njega.
Pastirska bajta je bila v času izven planšarske sezone večkrat izpostavljena izgredom različnih vandalov. Čeprav so imeli naključni obiskovalci odklenjena vrata v predprostor koče, so neznanci vdirali tudi v druge prostore, ki so bili zaklenjeni. Prav neverjetno je, da so takšni brezobzirni ljudje prodirali tudi v tako osamljene kraje, kot je planina Krnica.
Gore nad planino Krnico
S planine prav gotovo pritegne največ pozornosti ostri vrh Stadorja oziroma njegov predvrh z imenom
Sklep.
Slednjega gledamo s planine kot tudi iz Bovca v pročelje, pri čemer se ponavadi ne zavedamo, da je to le konec grebena, ki se vleče od Prestreljenika prek Stadorja do Sklepa. Ostra konica privablja številne poglede, a le redki vedo za njegovo ime, le peščica pa je tistih, ki so stali na njegovem temenu, saj je to eden od najbolj osamljenih vrhov v Julijcih. Kljub navidezni nedostopnosti pa Sklep ni pretirano zahteven vrh. Sirar Danilo nam je zaupal pristop, ki vodi po južnem, strmo padajočem grebenu, ki se nato spodaj v trikotni obliki razširi v položnejši svet, ki je poraščen z ruševjem. Vendar pa se na omenjeni južni greben ne povzpne po opisanem rušnatem svetu, pač pa s planine po melišču najprej v zatrep med vzhodnim grebenom in južnim grebenom Sklepa, od koder vodi prek strmega travnatega in skalnatega pobočja ravnata polica v levo, na rob z ruševjem poraščenega pobočja pod južnim grebenom. Med ruševjem je potrebno poiskati najlažji prehod, dokler se ne pride do kraja, kjer se pred nami prične strmo dvigati greben. Vseskozi se je potrebno držati desne strani grebena in iskati travnate prehode med skalnatimi pragovi. Ključen je začetni del grebena, kjer je strmina največja, spodaj pa zija navpičen žleb. Strmina proti vrhu počasi pojenjuje - in naposled dosežemo vrh Sklepa, ki je 2136 metrov visoko. Od tod vodi naprej proti Stadorju položen, a oster in prepaden skalnat greben.
Druga mogočna gora, ki se pokaže šele kakih sto metrov nad planino, je
Lopa (2406 m), ki ima nadvse ustrezno ime. Nanjo se je priporočljivo povzpeti preko Prevale, od koder zavijemo na desno po poti, ki poteka že po italijanski strani mimo ruševin italijanskih stavb, ki so kot orlovska gnezda stisnjene pod skalnatimi stenami. Pot se počasi vzpenja do roba, kjer se prevesi navzdol. Tu zapustimo markirano pot in nadaljujemo po stezi čez melišča do sedelca med Vršiči pod Lopo in rogljem z imenom Prevalski Kuntar. Tu se na desni strani že dviga severna stena Lope. Svet nižje pod steno je poln globokih in neprehodnih kont, saj se je manjši ledenik od tod moral umakniti šele pred nekaj leti. Steza se vzpenja še naprej do škrbine med vrhom Lope in Konjskimi policami. Tu se tudi prične zahtevnejši del vzpona. Iz škrbine je potrebno splezati čez krajši skok. Nad njim je izrazitejša izravnava, ki vodi do vršne strmine. Te se je priporočljivo lotiti po desni strani, ki je poraščena s travo, saj se tako izognemo bolj strmemu žlebu, ki pada z vrha naravnost navzdol. Strmina se nato poleže in do vrha ni več daleč, z njega pa se odpre prečudovit razgled na domala celotne Julijske Alpe. Zelo zanimiv je tudi greben, ki se od Lope vleče prek Konjskih polic (2297 m) in Grdega vršiča (2327 m) proti Hudemu vršiču. Iz škrbine pod Lopo je sprva najpriporočljiveje nadaljevati po stezi pod grebenom Konjskih polic in se šele kasneje povzpeti na njihov razpotegnjen hrbet. Prvi del tega je preveč razbit, zato je udobneje narediti majhen obvoz. Na razgibanem grebenu so še danes vidni ostanki italijanskih položajev iz prve svetovne vojne. Med Konjskimi policami in Grdim vršičem je manjša škrbina, iznad katere se lagodno vzpenja travnat greben Grdega vršiča.
Ko se človek tako nič hudega sluteč sprehaja po njegovem grebenu proti Hudemu vršiču in občuduje prelestne razglede, nenadoma pred njim zazija globoka škrbina, katere dna zaradi hude strmine ni videti. V škrbino se spustimo po strmih travah in nato nazaj gor na greben Hudega vršiča, od koder do njegovega vrha ni nikakršnih težav več. Hudi vršič (2344 m) in sosednji Velika (2332 m) ter Mala Črnelsko špica (2273 m) sestavljajo gorsko skupinico po obliki podobnih vrhov (še posebej gledano s severne - jezerske strani).
Velika Črnelska špica se kot pravilna piramida dviga iznad zakraselega kraškega sveta. Desno, torej vzhodno od nje je dvoglavi vrh Male Črnelske špice, imenovane tudi Špička, na kateri so lepo ohranjeni italijanski položaji iz prve svetovne vojne. Skrajni levi vrh naše skupinice je torej Hudi vršič, ki se kar nekako ponižno skriva v senci Velike Črnelske špice. Še bolj mogočen videz kažejo trojica gora na italijansko stran, kamor padajo v strmih in mogočnih stenah izrazito črne barve. Od tod je najbolj mogočen Hudi vršič, vendar tudi obe Črnelski špici ne zaostajata dosti za njim. Na vrh Velike Črnelske špice je speljana markirana pot. Najbližje je, če se nanjo napotimo s planine Krnice. Z markirane poti, ki pelje na Prevalo, se že kmalu na desno odcepi mulatjera, ki sicer vodi na Vratni vrh. Tik pod njegovim vznožjem pa se znova odcepi naravnost navzgor po travnatem pobočju druga steza, ki ves čas poteka pod stenami Vratnega vrha, Jelenka in Pri Banderi. To stezo poleg pastirjev, ki so tu gnali drobnico, uporabljajo tudi jamarji, velik del iz Italije, ki na prostranih kraških podih med Črnelami in Rombonom raziskujejo brezna. Naša steza se priključi markirani poti, ki se začne na Prevali in preči pobočje Lope ter nato vodi na vrhova Velike Črnelske špice in Rombona. Tik preden markirana pot doseže vznožje vršne piramide Velike Črnelske špice, se levo navzgor odcepi enostaven dostop čez kraške pode na Hudi vršič. Dostop vodi skozi kamnito puščavo na travnat in s cvetjem posejan greben tik pod vrhom Hudega vršiča. Na vrhu se odpre prekrasen razgled, ki je prav tako kot tisti na Veliki Črnelski špici naravnost veličasten.
Vzponu na Hudi vršič je vredno priključiti še vzpon na obe Črnelski špici. Markirana pot se povzpne v škrbino med obema špicama. Od tod naprej na višjo špico ni več prave poti, vendar smer vzpona kažejo na novo pobarvane markacije. Vrh je prostoren in poraščen s travo, tako da je zelo primeren za počitek, ob katerem človek ponavadi največ časa porabi za občudovanje prelestnega gorskega sveta vsenaokrog. Na povratku je zanimivo obiskati še nižjo izmed obeh Črnelskih špic, kjer je na grebenu lepo ohranjen zid s strelskimi linami. Še posebej so slikovite ruševine stavb v policah nad vrtoglavimi prepadi severne stene.
S planine se je vsekakor najbližje povzpeti na
Vratni vrh (1996 m), od koder je pot zanimivo nadaljevati po grebenu še na
Jelenk (2050 m) in
Pri Banderi (2054 m) ter morda še prej obiskati sosednji Plešivec (1962 m), ki je sicer izven grebena omenjenih vrhov. Vsi ti vrhovi so ob svojih mogočnejših sosedih manj pomembni, a zanimivi že zaradi svoje odmaknjenosti, saj razen gamsov in ovac tu ne srečaš nikogar.
Na te vrhove vodi že omenjena mulatjera, ki se kmalu nad planino odcepi od poti, ki vodi na Prevale Mulatjera se sprva dviga do roba gozda, ki raste na pobočju Vratnega vrha, tu pa se prevesi navzdol, vendar se že kmalu začne dvigati proti sedlu med Vratnim vrhom in Plešivcem. Od tod vodi pristop na Vratni vrh po ne prestrmem travnatem pobočju in na Plešivec, ki je bil v prvi svetovni vojni močno utrjen vrh, kar je vidno še danes. Tako s Plešivca kot Vratnega vrha je možno obiskati še Jelenk in Pri Banderi, od koder sestopimo na markirano pot, ki pelje s Prevale na Rombon. Z nje vodi na planino že omenjena pot, ki se spušča pod stenami vrhov, ki sem jih ravnokar omenil. Skoraj lepši pa je sestop na planino kar po položnejšem travnatem pobočju zahodno od omenjene poti, kjer so sestopali tudi pastirji.
S planino Krnico smo začeli in z njo tudi končajmo. Z njenim zaprtjem izgubljamo še en košček tradicionalnega življenja v mozaiku slovenstva in le stežka ga bomo nadomestili. Njene gore bodo sicer še naprej ostale lepe, a idilo planine bomo na obiskih vrhov vedno pogrešali.
Avtor članka je Janez Turk, (napisano 2000 za Planinski vestnik, prirejeno 2012)
Avtor prve slike Matija Turk, avtor ostalih slik Janez Turk.
« Nazaj