LE VIE SULLE PARETI DEL
LITORALE SLOVENO
Stene: Mala Ponca, Visoka Ponca, Srednja Ponca, Zadnja Ponca, Strug, Vevnica, V Koncu špica, Rob nad Zagačami, Mali Koritniški Mangart, Mangart, Travnik, Mali Rateški Mangart
Opis gore:
Mogočna skalna pregrada, ki je iz doline Loške Koritnice niti slučajno ne slutiš, dominira nad dvema gorskima biseroma, skritima ob robu smrekovega gozda, od koder se odpira čudovit pogled na številne vrhove, ki v podkvasti obliki tvorijo venec gora, od koder se jezeri napajata. Jezeri, katerih ime mi je zmerom uganka, premoreta vsaj štiri imena, ki so v uporabi: Belopeška, Fužinska, Klanška in Mangartska..... odvisno kdo in kdaj.
Vzhodni – levi rob mangartskega grebena se, gledano od jezer, zaključuje s široko škbino, imenovano Rob nad Zagačami, nad temačno krnico Zagače, od koder je speljana drzna zavarovana pot Via della Vita, ki pripelje do Trbiškega bivaka na grebenu, v območju katerega je tudi križišče zahtevnih planinskih poti.
Krajša, do petsto meterov visoka stena Roba nad Zagačami, se pohlevno skriva pred mogočno steno Malega Koritniškega Mangarta, ki spada s svojimi osemsto metri višine in številnimi zahtevnimi smermi med resne predstavnice visoke šole plezanja. Najnižja točka v grebenu (2401 m) imenovana Huda škrbina spušča proti severu strm skalnat in spodaj poraščen greben, ki se zaključuje vsaj tisoč metrov nižje v melišču nad Staro planino. Gamsov rob je naraven prehod sredi ostenja, primeren za tiste z dobrimi parklji. V času prvega vzpona je bil druga preplezana smer v mogočnem ostenju nad jezeri. Mangartova stena desno je še višja, saj premore kar lepo število smeri s spoštljivo višino tisoč metrov. Izrazita grapasta razčlemba sredi ostenja je po znanih podatkih prva pritegnila plezalce in bila preplezana dalnjega leta 1906. Desni del ostenja se počasi niža in zaključuje s krajšo steno Malega Rateškega Mangarta, pod katerim je na pobočjih Travnika postavljen bivak Nogara, od koder zavije iz normalne planinske poti proti Mangartu zahtevna zavarovana pot Ferrata Italiana.
Lažja planinska pot, speljana čez Travnik, se za Travniškim prevalom združi s potjo z Mangartskega sedla. Položen Travnik premore nad dolino Plazje strmo razdrapano zahodno steno, kjer je ob primernih zimah pravi raj za plezalce daljših, zahtevnih zaledenelih slapov. Še nižje v dolini je malo znano plezališče s številnimi smermi primernimi za plezanje poleti.
Severno ostenje Mangarta je povezano z veliko imeni našega in tujega plezanja, vsako obdobje je imelo svoje vidnejše predstavnike. Če je bil pokojni furlanski plezalec in prijatelj Ignazio Piussi (PV 2008-07, st. 80/81) v času sredi prejšnjega stoletja neizpodbitni kapokordata na tem območju, je bil pokojni prijatelj in dolgoletni soplezalec Filip Bence (PV 2008-07, st. 77 do 79) gotovo najuspešnejši raziskovalec sten nad jezeri. Sam ali v družbi z različnimi soplezalci je v vencu sten preplezal več kot šestdeset novih smeri, veliko večino ostalih smeri je ponovil. Skupaj s Tačrnim in drugimi poznavalci ostenja smo združili moči in v obdobju zadnjih petindvajsetih let pripravili tri plezalne vodnike za ostenje nad jezeri.
Pričujoči prispevek je zgolj informativne narave, o stenah in smereh nad Mangartskimi jezeri lahko izveste več v zadnjem plezalnem vodniku Mangart, ki je zagledal luč sveta leta 2008 pri založbi Sidarta - www.sidarta.si/izdelek/mangart-alpinisticni-vodnik/.
Opozorilo: 30. 6. 2024: do nadaljnjega je zaradi aktivnega podora ZAPRT vršni del markirane planinske poti (Tamar – Visoka Ponca), zaprto od Planiške škrbine do vrha Visoke Ponce.
Zaradi padajočega kamenja je ZAPRT tudi vršni del planinske poti, ki vodi od koče Zacchi na Visoko Ponco. Zaprto na križišču, od koder vodi pot levo proti Visoki Ponci.
Dostop do Srednje Ponce je normalno prehoden z obeh strani meje.
